Pravi čaj, tradicija in zdravje
V naših krajih čaj še vedno pijemo, ko smo bolni ali ko je mraz. Verjetno zato, ker pri nas beseda čaj označuje predvsem poparke iz zelišč, ki imajo zdravilne učinke. In nam je ostalo v zavesti, da nam ga je mati skuhala predvsem, kadar nas je kaj bolelo.
Azijske in arabske kulture imajo do čaja drugačen odnos. Tudi napitek pod imenom čaj je drugačen. Čaj je napitek iz točno določene rastline in sicer čajevca, lat. Camellia Sinesis, pri nas temu napitku ponavadi rečemo pravi čaj. Pijejo ga vsak dan, v vsakem delu dneva, različne za različne priložnosti. Vrača jim uravnoteženost in koncentracijo, kar se verjetno pozna v njihovi kulturni dediščini in odnosu do življenja. Vedo tudi, da v poletni vročini, v nasprotju od kozarca hladnega gaziranega napitka, ki telo šokira in ga ta v najkrajšem možnem času preko žlez odda nazaj v okolje, najbolj odžeja ravno mlačen čaj. Po možnosti z vejico sveže mete, ki povzroči, da nam živčevje oddaja občutek hladnosti.
Kot olajševalno okoliščino je potrebno v zakup vzeti, da je v celotni kontinentalni Evropi, inkvizicija v srednjem veku na grmadah, poleg ostalega, obračunala tudi z večino znanja o uporabi rastlin in zdravo kulturo uživanja. Tako se večini zatakne že pri razlikovanju med zeliščnimi ali sadnimi poparki in pravimi čaji, kaj šele med vrstami in podvrstami pravih čajev.
Beli, zeleni, rdeči, oolong ali črni
Pravi čaji so vsi iz iste rastline, le listi so obdelani drugače. Listi čajevca imajo zaradi vsebnosti klorofila in nekaterih encimov tendenco k oksidaciji. Če oksidacijo preprečimo, čaj ostane bel ali zelen. Tako ohrani tudi večino svojih pozitivnih sestavin. Če do oksidacije pride, listi postanejo črni in tako dobimo črni čaj, pri nas ga poznamo tudi kot ruski čaj, saj je v našo deželo v povojnih bratskih časih prihajal preko Rusije. Sicer v Rusiji ne gojijo čajevca.
Beli čaj je med čaji najbolj nežen, saj grme zastrejo pred sončno svetlobo, tako da ostane bolj bled, v njegovih listih pa je manj klorofila in kofeina.
Zeleni čaj so samo vrhnji listi in popki čajevca, ki ga takoj po obiranju segrejejo, da ustavijo oksidacijo in nato posušijo. Tako rastlina ohrani vse svoje sestavine, poleg ostalih blagodejnih elementov, predvsem antioksidante in določene aminokisline. Antioksidanti so zelo pomemben del današnje prehrane, saj lovijo proste radikale, ki povzročajo marsikatero nevšečnost povezano z zdravjem. Da pozitivno vpliva na počutje ter širi zavedanje, pa je znano že tisočletja. Zeleni čaj poživlja, vendar obenem sprošča. Domnevno je za sproščajoči učinek zelenega čaja odgovorna aminokislina teanin, ki je veliko vsebujejo predvsem japonski zeleni čaji. Različne arome in okuse pa zeleni čaji razvijejo zaradi različnih vrst svežih lističev, sorte čajevca, rastišča in načina gojenja, sezone obiranja in postopkov obdelave.
V črnem čaju pa zaradi oksidacije teh pozitivnih sestavin ni več toliko, tudi večina encimov razpade in črni čaj ostane predvsem poživljajoč napitek, ki pa je telesu še vedno bolj prijazen kot kava.
Poznamo še oolong čaje oz. rdeči, ki je po sestavi in delovanju nekje med zelenim in črnim.
Kofein ali tein
Čaj na organizem deluje poživljajoče zaradi vsebnosti kofeina oz. teina v lističih. Kofein in tein sta dve poimenovanji za isto stvar. Zdaj, ko je znanost napredovala, to vemo. Kofein najdemo v preko 60-ih rastlinskih vrstah, najbolj znana je seveda kava, sledijo pa ji čaj, kola oreški, kakavovec, mate, guarana. Rastlina kofein v listih uporablja kot naravni pesticid, ki odganja, paralizira ali pa celo ubije nadležne insekte. V človeškem telesu pa pospeši srčni utrip, razširi dihalne poti, pospešuje izločanje želodčne kisline, zmanjša zaznavanje napora, deluje tudi rahlo diuretično in spodbudi izločanje adrenalina.
Jakost naštetega je seveda odvisna od količine zaužitega kofeina. Skodelica zelenega čaja vsebuje približno toliko kofeina kot 2 dcl najbolj znane kole na svetu. V primerjavi s kavo pa skodelica zelenega čaja vsebuje približno tretjino kofeina skodelice kave.
Obstajajo tudi razlike v delovanju kofeina na organizem. V čaju je kofein v kompleksu s čreslovinami, zato je absorpcija kofeina iz črevesja po pitju čaja počasna, saj mora kompleks najprej razpasti in ne predstavlja nenadnega šoka za organizem. Kofein v kavi pa se v krvi hitro resorbira in učinkuje zelo hitro po zaužitju.
Filter vrečke ali rinfuza
Čaj je bil v svoji zgodovini večino časa v lističih. V začetku prejšnjega stoletja pa so svoj razmah začele filter vrečke. Tako se danes več kot 90% čaja proda v filter vrečkah. Filter vrečke so problematične z več vidikov. Prvi problem filter vrečk je ekološki problematiki, kot pri vseh zadevah za enkratno uporabo, drugi je v sestavi papirja oziroma kemičnih dodatkih, ki jih uporabljajo pri obdelavi papirja in dodajo svoje k okusu in aromi, tretji v sami vsebini. V filter vrečke se v večini polni prah in zdrobljeni lističi, ki so znajo biti sumljive kvalitete, in tudi okusi čajev, pripravljenih iz praha so manj prijetni, bolj agresivni in popačijo njegov pravi okus. Vendar drugače ne gre, saj čaj v lističih potrebuje prostor, da se lističi napojijo in oddajo svojo vsebnost in aromo, za kar so filter vrečke pretesne.
Na drugi strani čaj v rinfuzi zahteva več časa in opreme za pripravo. Ampak to je enakovreden del obreda pitja čaja kot samo srebanje. Njegova priprava, sodelovanje s čajem in čas, ki si ga vzamemo. Nič ne škodi čaju bolj kot naglica, so vedeli že stari Kitajci. Verjetno to ne drži samo za čaj.
Tri, pet ali deset minut
Odvisno od okusa. Načeloma zelenih čajev ne puščamo v vodi dlje kot tri minute, saj se po tem času začnejo izločati trpke snovi, ki naredijo okus čaja neprijeten. Odvisno je tudi od vrste čaja. Vse prave čaje lahko večkrat prelijemo.
Zelenih in oolong ali rdečih čajev praviloma ne pripravljamo z vrelo vodo, vse druge čaje pa prelijemo s takšno vodo.
Najbolj bo, da se s čajem ukvarjamo in kmalu bomo ugotovili kakšen in koliko časa nam najbolj ugaja. V pomoč: degustacija čaja gre na podoben način kot degustacija vina, zanimajo nas barva, okus in vonj. Vzemimo skodelico čaja, posebno zelenega, in se naučimo razlikovati različne okuse ter spoznamo vesoljstvo arom. Postopek gre tako: čaj v skodelici si ogledamo, da se nam približa z barvo, bistrino ali motnostjo, in ga povonjamo, da občutimo aromo. Nato srknemo požirek čaja in obenem potegnemo zrak skozi usta. Zapremo usta, zadržimo dih in čaj »povaljamo« po ustih. Tako občutimo okus, ki je ponavadi vsaj malo trpek, vendar tudi rahlo sladek, morda pa grenak ali še celo nekoliko slan. Čaj nato pogoltnemo, šele nato izdihnemo skozi nos in tako občutimo še aromo.
Zeleni čaj: kitajski ali japonski
Čaj je bil v vsej svoji štiritisočletni in morda še daljši preteklosti samo zelen. Je izvorni čaj z dolgo, pestro in nadvse zanimivo preteklostjo, tako da si brez dileme prvi zasluži pozornost. Ostale vrste pravega čaja so napram zelenemu novodobna pogruntavščina.
Zeleni čaj izvira iz Kitajske, kjer ga še vedno pridelajo največ. Druga skrajno zelena čajna dežela je Japonska.
Kitajska je pradomovina čaja, kjer še danes pridelajo največ kakovostnih čajev na svetu. Več kot tri četrtine pridelka čajevca zavzema zeleni čaj, ki ga večino spijejo Kitajci sami. Najboljše in najdražje še vedno izdelujejo ročno.
Kitajski zeleni čaji so okusna in aromatična čajna klasika z navdihom izvornosti. Vseh vrst jih je, so vsakdanji in bolj posebni, robati in prefinjeni. Zeleni čaj je na Kitajskem vsakdanja pijača, napitek za vse priložnosti. Njegova priljubljenost tudi na Zahodu narašča predvsem zato, ker je koristen za zdravje. Ko vstopimo v svet kitajskih zelenih čajev, se podamo na pot, ki se nikoli ne konča.
Kitajski zeleni čaji so večinoma bistri in manj trpki kot japonski. Zelo kakovostni dajo zelo svetel preliv, ki se z okusom nagiba k prefinjeni sladkosti. Ker glede izločanja sestavin niso tako občutljivi na visoko temperaturo kot japonski, jih lahko pripravljamo z bolj vročo vodo.
Čajevec so na Japonsko prinesli budistični menihi na začetku 9. stoletja našega štetja. Čaj jim je bil všeč zato, ker so hitro zaznali njegov vpliv na zbranost, budnost in širjenje zavedanja.
Za japonske zelene čaje je značilna motnost napitka, ki je pri kitajskih zelenih čajih prej izjema kot pravilo. Japonski čaji imajo to značilnost zaradi višje vsebnosti aminokisline teanin, ki na telo deluje pomirjajoče, in zaradi načina obdelave. Čajne lističe po obiranju kratek čas segrevajo v pari in jih med nadaljnjo obdelavo stisnejo. Zato so skoraj vsi japonski zeleni čaji ploščate oblike, široki in podolgovati ali igličasti.
Japonski zeleni čaji ne ponujajo take raznovrstnosti arom kot kitajski. Njihov okus bolj trpek. Na Japonskem je v navadi, da zaradi trpkosti čaja ob njem pojedo sladkorček ali kolaček, vendar čaja ne sladkajo.
Najbolj znani kitajski zeleni čaji so China Gunpowder, Lung Ching, Mao Feng, Yunnan Green in White Monkey.
Japonci slovijo po Senchi, Banchi, Genmaichi in bisernem Gyokuru.
Pisati o aromah in okusih posameznih čajev pa je precej nesmiselno, saj sta izrazoslovje kot zaznava precej subjektivno naravnani. Enostavno jih je potrebno poskusiti.
Obiščite nas v naši trgovini na Glavnem trgu 16 v Novem mestu, kjer je na voljo prijazen nasvet in več kot sto vrst čaja. Za poiskušnjo in za domov.
