Čaji in zelišča
SKODELICA DOBREGA ČAJA
Beseda čaj pri nas pomeni napitek, ki ga dobimo tako da zelišča, suho sadje, prave čaje ali začimbe zalijemo z vodo, pustimo nekaj časa in nato pijemo.
Sicer pa so že stari Kitajci vedeli, da čaju nič ne škodi bolj kot naglica. Poleg umirjenega časa in primernega razpoloženja je za skodelico dobrega čaja, poleg kakovostnega čaja seveda, potrebna še dobra voda. Najboljši čaj pripravimo z mehko vodo, ki je v naših krajih redka dobrina. S trdo vodo, ki teče iz pip ali jo kupujemo v plastenkah, večinoma ne moremo pripraviti najodličnejšega čaja, v katerem bi se v polnosti razvile arome čajnih lističev. Zato, če je le mogoče, uporabljamo filtrirano vodo, najsi bo z uporabo sistema, ki ga namestimo na vodovodno napeljavo, ali priročnih vrčev - namiznih filtrov, ki iz vode odstranijo klor in del apnenca. Vodo zavremo v nepregorni stekleni ali emajlirani posodi; primerne so tudi posode iz nerjavečega jekla. Čajne lističe - žličko na skodelico, ki drži 1,5 do 2 dcl - damo v čajnik ali drugo posodo, za katero je priporočljivo, da je ogreta. Prelijemo jih z vrelo ali vročo vodo, pustimo določen čas, nato precedimo. Predlagani čas je le temeljno vodilo, saj nam izkušnje pokažejo, kako pripravljen čaj nam je najbolj všeč.
Za pripravo vseh aromatiziranih, tudi sadnih in ajurvedskih čaj ne porabljamo iste posode za pripravo nearomatiziranih čajev. Zelenih in oolong ali rdečih čajev praviloma ne pripravljamo z vrelo vodo, vse druge čaje pa prelijemo s takšno vodo. Natančnejša navodila o pripravi so pri posameznih vrstah čajev.
DEGUSTACIJA ČAJA
Skodelica čaja, posebno zelenega, je čudovita priložnost, da se naučimo razlikovati različne okuse ter spoznamo vesoljstvo arom. Pravzaprav okušamo le okus, medtem ko arome vonjamo. To spoznamo pri prvi degustaciji čaja: čaj v skodelici si ogledamo, da se nam približa z barvo, bistrino ali motnostjo, in ga povonjamo, da občutimo aromo. Nato srknemo požirek čaja in obenem potegnemo zrak skozi usta. Zapremo usta, zadržimo dih in čaj »povaljamo« po ustih. Tako občutimo okus, ki je ponavadi vsaj malo trpek, vendar tudi rahlo sladek, morda pa grenak ali še celo nekoliko slan. Čaj nato popijemo, šele nato izdihnemo skozi nos in tako občutimo še aromo.
-
ČAJ ZELIŠČNI AJDA, 200G, MARŠIČ
10,75 €Zeliščni čaj iz stebel in cvetov ajde.Ajda je vsestransko uporabna rastlina. Užitni so tako plodovi (semena) kot tudi steblo, cvetovi in listi. Ker ne vsebuje glutena, je moka primerna v prehrani bolnikov s celiakijo. Stebla, cvetove in liste lahko uporabimo kot ajdov čaj ali pripravimo tinkturo. Čebelarji pridobivajo ajdov med. -
Preslica je naravni vir organskega silicija. Je posušena in vakumsko pakirana. Primerna je za uporabo v čajih, za kopeli ali obloge. Rastline sušijo s posebnim postopkom kroženja zraka na temperaturah, ki ne presegajo 29 stopinj Celzija. Hkrati izločijo njihovo organsko tekočino, ki jo takoj uporabijo naprej v izdelkih. Uporabljajo tudi ultrazvočne ekstraktorje in kondenzatorje za proizvodnjo rastlinskih izvlečkov in inovativne naprave za proizvodnjo eteričnih olj in absolutov. -
Suhi cvetovi sivke iz ekološke pridelave. Sivka je aromatičen mediteranski grm, s prelepimi viljočno modrimi cvetovi. Uporablja se kot zdravilno zelišče, za pridobivanje eteričnega olja, za pitje čajev, kot začimba ali za izdelavo obkladkov. Rastlina ima prijeten zeliščno svež vonj. Primerna je za: prehrano (čaji in napitki, kot začimba), kozmetiko (dodatek za mila, soli, izvlečke), dekoracije (sivkine vrečke, aranžmaji). -
Suhe korenine navadnega sleza iz ekološke pridelave. Navadni slez (Althae officinalis) je poznan tudi pod imenom ajbiš. Je večletna zelnata trajnica z močno, razvejano in mesnato korenino, ki je bogata s sluzjo. Najučinkovitejši in najpogosteje uporabljen del rastline je korenina. Suhe korenine navadnega sleza so primerne tako za pripravo čajev in napitkov kot dodatek pri kozmetičnih pripravkih (za mazila, hidratantna sredstva).Blagodejno deluje tudi pri negi poškodovane kože. -
Druga imena za Benediktanko so kordabenedikta, benediktova roža, kardo-benedikta, žegnana kopriva, po latinsko pa se ji reče: Cnicus benedictus. Njena zgodovina se pričenja z uporabo v ajurvedski medicini. V začetku 16.stoletja je dobila podporo Evropske ljudske medicine, saj so jo pričeli gojiti tudi samostanskih vrtovih, o njej je pisala tudi Sveta Hildegarda, omenjal jo je Shakespeare, menihi benediktinci pa so rastlino v srednjem veku uporabljali kot zdravilo proti kugi. Duhovno je bila povezana s čiščenjem, zato so jo pogosto uporabljali za pripravo kopeli.


